Tako kot ti imam tudi jaz svoje misli, občutke, čustva. Tako kot ti imam tudi jaz svoje želje in potrebe. Tako kot ti imam tudi jaz svoje "dobre" in "slabe" dni. Tako kot ti se vsak dan učim živeti.
Ali ozavestite tisti trenutek, ko imate preveliko potrebo, da ugajate drugim? Zakaj je treba preveč ugajati drugim? Vprašanje je torej, zakaj preveč? Potreba, da preveč ugajamo drugim, izhaja iz potrebe, da bi bili sprejeti od drugih ljudi, v ozadju pa je strah, da ne bomo ljubljeni in spoštovani, ampak da bomo sami in zavrnjeni.
Zato je pomembno prepoznati, kdaj prestopate lastne meje, kdaj se preveč trudite in poskušate dati preveč od sebe tako, da ugajate drugim. Bom iskrena s tabo, v preteklosti sem preveč ugajala drugim in postavljala njihove želje in potrebe pred svoje.
In ja, seveda sem trpela posledice, ker sem prestopila lastne meje. Čeprav se mi še danes zgodi, ampak zelo redko, da začnem preveč ugajati, potem se zavem dogajanja, si rečem, da je vse v redu in se spomnim, da je ravnovesje pomembno in da je moja odgovornost ohranjati harmonijo v mojem življenju vsak dan.
Zakaj? Ko sem dajala preveč in ugajala drugim, je prišlo do neravnovesja, ravnovesje je bilo porušeno. Ko stvari niso v ravnovesju, se začnejo rušiti in takrat je treba vzpostaviti ravnovesje.
Ko sem se dala preveč za druge, sem dobila dve različni povratni informaciji:
1. Hvaležnost in spoštovanje večine ljudi.
2. Nehvaležnost in arogantnost majhne skupine ljudi, ki se jim je zdelo, da imajo pravico od mene zahtevati preveč in hkrati posegati v moje zasebno in poslovno življenje.
Zanimivo, kako jih bom za namene tega bloga poimenovala "arogantneži", taki ljudje si jemljejo pravico, da svoje želje in potrebe postavljajo pred druge brez vprašanj, brez vljudnosti, brez razumevanja in spoštovanja.
Kot pravi ljudski pregovor: Nekomu ponudiš prst, vzame pa celo roko.
Iz tega sem se naučila dragocenih lekcij:
Številka 1. Kdor preveč vzame, se obnaša, kot da mu je svet nekaj dolžan in pričakuje vse za nič, se prikazuje kot »žrtev« in ustvarja nepotrebno dramo.
Številka 2. Kdor daje preveč, se obnaša, kot da njen čas, energija, znanje, življenje nasploh niso dovolj dragoceni in pomembni.
Številka 3. Arogantni ljudje so glasni, hrupni ljudje, ki so negotovi in zato ker nimajo stabilnosti in miru, zato s hrupom pridobijo začasno pozornost, ne pa tudi spoštovanja pametnih ljudi.
Številka 4. Ključna sta zavedanje in odločnost. Če se ne zavedamo svojega ravnanja in prestopanja lastnih meja ter se ne znamo postaviti zase, nam bo hudo, zelo hudo.
Številka 5. Odpustiti sebi in drugim ter skrbno izbirajte ljudi, ki si resnično zaslužijo, da jim posvetimo svoj življenjski čas in energijo.
Kaj je bistvo?
Bistvo je, da se zavedate svojih misli, čustev, svojega vedenja in se dobro zavedate svojih resničnih potreb. Izredno pomembno je, da poznate svoje meje in da ljudem jasno poveste, kaj so vaše meje, vaše vrednote, za kaj se zavzemate in česa ne boste tolerirali.
Ključno je, da se v vsakem trenutku svojega življenja odločno zavzameš, kar pomeni, da se postaviš zase, za svoje vrednote, svoje želje in potrebe, ne pa da vedno postavljaš tuje želje in potrebe pred svoje.
Vsi smo odgovorni in dolžni ohranjati ravnovesje v tem svetu, gojiti spoštovanje do sebe in drugih, ne pretiravati, skrbeti za ustvarjanje kakovostnega in izpolnjujočega življenja.
In zato te sprašujem, ali mi lahko oprostiš:
Ali mi lahko oprostiš, da nisem vedno dosegljiva, ker sem bolj osredotočena na negovanje svojega notranjega sveta in na svoje ustvarjalno delo?
Ali mi lahko oprostiš, da imam svoj jaz, ljubim mir in zasebnost in da mi ni treba javno deliti podrobnosti svojega zasebnega življenja?
Ali mi lahko oprostiš, da mi ni več do toleriranja vsega, kar je nekoristno, nesmiselno in ne služi rasti in napredku?
Ali mi lahko oprostiš, da sem velik introvert in vse svoje dni ne preživljam več z odgovarjanjem na e-pošto in sporočila, ampak ustvarjam kakovostno vsebino, ki pomaga ljudem?
Ali mi lahko oprostiš, da sem nepopolna, da v želji, da čim bolj pomagam in ugajam ljudem, včasih na hitro rečem, da bom nekaj naredila, pa odložim, ker ne čutim, da je prišel pravi trenutek?
Ali mi lahko oprostiš, da sem včasih žalostna in jezna zaradi celotne situacije, ki se dogaja v svetu?
Ali mi lahko oprostiš, da živim v tišini na svoj način, nikoli se ne vtikam v zasebno in poslovno življenje drugih?
Mi lahko oprostiš, da sem človek iz mesa in krvi, človek, ki se zaveda svojih vrlin in pomanjkljivosti, a nenehno dela na sebi, ustvarja, napreduje, raste? Ali lahko?
Ali lahko ali ne, ni pomembno.
Ker nikogar ne prosim za odpuščanje, sem pomirjena sama s seboj, a z vprašanji, ki sem jih postavila, vas želim spodbuditi, da razmislite o tem, kaj nosite v sebi, ali v svojem umu gojite obsojanje in kritičnost, ali morda ljubezen, neobsojanje, sprejemanje.
Ali težko odpuščate drugim? Imate radi vedno prav? Ali si lahko odpustite? Ljudje, ki ne morejo odpustiti sebi, so polni obsojanja in kritike, drugim pa ne morejo odpustiti, ker so preveč osredotočeni na napake, pomanjkljivosti, na vse možne »negativnosti«.
Običajno življenje takšnih ljudi mineva v čemernosti, krču, jezi in nepravičnosti. Ljudje, ki iščejo popolnost v drugih, so tisti, ki bežijo od realnosti in z rožnatimi očali poskušajo omiliti nenehen konflikt, ki se odvija v njih. Nihče ni popoln, vsi smo navadni smrtniki.
Smo pa čudoviti, vsak na svoj način. Odpuščanje sebi in drugim je lastnost velikih ljudi.
